Your Pet, Our Passion.
Burmanka

Burmanka

Burmanka je srednje velika mačka z zaobljeno glavo in elegantnim, a precej mišičastim telesom. Pasma ni tako velika in robustna kot britanska kratkodlaka mačka niti tako vitka in drobna kot siamske mačke. Oči so velike in bleščeče ter so lahko poljubnega odtenka rumene; pogosto se zdi, da se spreminjajo ob različni kakovosti svetlobe. Rep je raven in se konča z zaobljeno konico. Tanka, kratka in sijoča dlaka je značilnost burmank in raste tesno ob koži. Burmanka ima lahko dlako ene od desetih barv, vendar je pri vseh barvah dlaka na spodnjem delu svetlejša od dlake na zadnjem delu, odtenki pa se spreminjajo postopoma.

Potreba po spoznanju
  • Zelo aktivna in radovedna mačka
  • Družabna in odvisna mačka
  • Zelo rada komunicira
  • Mačja pasma povprečne rasti
  • Zahteva nego enkrat na teden
  • Ni hipoalergena pasma
  • Zunanja mačka
  • Odlična družinska mačka

Značaj

Burmanka je izredno prijazno in ljubeznivo bitje, ki za srečo potrebuje človekovo pozornost. Burmanke so zelo zahtevne in bodo hodile za lastnikom po hiši ter zahtevale pozornost; lahko celo splezajo na lastnikovo nogo in ga prosijo, da jih vzame v roke in poboža! Kot zelo glasne mačke pogosto pozdravijo lastnike, ko se vrnejo domov, ali zahtevajo, kar želijo, in se pridružijo vsem dejavnostim. Zveste so svojim lastnikom in so včasih znane kot »pasje mačke«, saj se mnoge z veseljem igrajo igro prinašanja. So zelo inteligentne in lahko rešijo težave, kot je odpiranje vrat, pogosto pa so tudi uspešne ubežnice!

Zgodovina in izvor

Domovina: Burma

Temno rjava mačka, ki po obliki spominja na siamsko mačko, je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič prepeljana z Daljnega vzhoda v Kalifornijo. Ker v tistem času v Ameriki ni bilo drugih burmank, so pasmo »wong mau« križali s siamsko mačko barve seal point. S selektivno vzrejo je nova temnopolta pasma postala znana kot burmanka, ki jo poznamo danes. Burmanka je bila prvič priznana kot pasma v Ameriki, v Evropo pa je prišla v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Z vzrejnimi programi so od takrat vzredili mačke z različno barvo dlake.

Burmanke so precej dobrega zdravja, vendar se zdi, da so nekateri rodovi te pasme dovzetni za sladkorno bolezen. Pri mladih burmankah se občasno pojavi hipokaliemična polimiopatija (mišična šibkost zaradi nizke ravni kalija v krvi). Nekaj burmank je zbolelo za nenavadno boleznijo, imenovano mačji orofacialni bolečinski sindrom. To stanje povzroča pretirano lizanje in žvečenje ter praskanje po ustih, kar je lahko za mačko zelo moteče. V ZDA so se pojavile težave z deformacijo glave in možganov, vendar o tem v Združenem kraljestvu ne poročajo. Nekateri rodovi burmank imajo tudi nenavadne prehranjevalne navade in jedo volnena oblačila in druge neužitne predmete (čemur v angleščini pravijo pica).

Vsaka mačka je edinstvena in ima svoje posebne želje, odpor in potrebe glede hrane. Ker pa so mačke mesojede, mora vsaka mačka iz hrane dobiti 41 različnih in specifičnih hranil. Delež teh hranil se spreminja glede na starost, življenjski slog in splošno zdravstveno stanje, zato ni presenetljivo, da potrebuje odraščajoč in živahen mačji mladič v svoji prehrani drugačno razmerje hranil kot manj aktivna starejša mačka. Upoštevati je treba tudi pravo količino hrane za ohranjanje »idealne telesne kondicije« v skladu s smernicami za hranjenje in hrano na podlagi individualnih želja glede mokre ali suhe hrane.

Burmanke ne potrebujejo pretirane nege, saj zanjo poskrbijo same, bodo pa uživale v pozornosti, ki jo prinaša krtačenje. Tako kot pri vseh mačkah je tudi pri burmankah koristna zaščita pred boleznimi s cepljenjem, poleg tega pa potrebujejo tudi redno zatiranje zajedavcev in letne veterinarske preglede.

Čeprav se ta pasma običajno odlično razume z otroki, ima vsaka mačka drugačno osebnost, ki je posledica vzgoje in življenjskih izkušenj. Za podrobnosti o značaju določene mačke se obrnite na posvojiteljsko organizacijo, če boste mačko posvojili.